Zdravljenje primatov s humanimi celicami

Japonski znanstveniki so reprogramirane humane celice uspešno presadili opicam makaki s simptomi Parkinsonove bolezni.

Opice makaki so dobro prenesle presaditev reprogramiranih humanih celic. Foto: Wikipedia

Skupina znanstvenikov pod vodstvom Juna Takahašija, profesorja na kjotski univerzi, je v centru za raziskave in aplikacije induciranih pluripotentnih matičnih celic (CiRA) prvič uspešno presadila reprogramirane humane matične celice opicam makaki s simptomi Parkinsonove bolezni.

V zaključkih odmevne raziskave, objavljene v zadnji številki revije Nature, napovedujejo možnost, da bi z reprogramiranimi matičnimi celicami, ki so sposobne obnoviti izločanje dopamina v možganih, nekoč, morda niti ne v zelo oddaljeni prihodnosti, lahko zdravili bolnike s Parkinsonovo boleznijo. Prvo klinično študijo za uporabo te metode v humani medicini naj bi začeli predvidoma v letu in pol do dveh.

Sanje in prvi poskusi

O uporabi matičnih celic za zdravljenje Parkinsonove in številnih drugih nevrodegenerativnih bolezni so znanstveniki in klinični raziskovalci razmišljali že kmalu zatem, ko je bilo na voljo več podatkov o izjemnih sposobnostih embrionalnih matičnih celic. Te so v preteklosti uporabljali v številnih raziskavah, vendar se je pokazalo, da je sicer obetavna možnost zdravljenja etično sporna.

Danes je na voljo več znanja, že nekaj časa pa tudi široko sprejemljiva možnost pridobivanja različnih matičnih celic – ne več iz embrionalnih, temveč ‘odraslih’ matičnih celic. Kot je zdaj že dobro znano, je te mogoče reprogramirati tako, da so podobne embrionalnim, in potem se lahko razvijajo v različne ‘specializirane’ celice, med drugim take, ki v možganih poskrbijo za izločanje dopamina. Prav zaradi pomanjkanja dopamina se bolnikom s Parkinsonovo boleznijo nenadzorovano tresejo roke, imajo nestabilno držo, okorno ali onemogočeno hojo ter različne druge težave.

Do dopamina s kožnimi celicami

Znanstveniki na Japonskem, kjer po ocenah za Parkinsonovo boleznijo trpi več kot sto tisoč bolnikov, so se tako odločili najprej pridobiti inducirane pluripotentne matične celice (iPS) iz delčkov človeške kože, te spremeniti v nevrone, ki izločajo dopamin, in jih z zelo tankimi iglami vbrizgati v opičje možgane.

Za poskusno zdravljenje ducata primatov so uporabili celične pripravke, ki so jih vzgojili iz kožnih vzorcev skupine bolnikov s Parkinsonovo boleznijo in iz zdravih prostovoljcev. Po presaditvi humanih matičnih celic so primati prejeli tudi imunosupresivna zdravila, ki preprečujejo zavrnitveni odziv organizma pri zdravljenju z alogeničnimi, torej darovalskimi celicami, kar je sicer uveljavljena praksa v humani medicini.

Kot pojasnjuje dr. Takahaši, je izbrani način zdravljenja zahteven, drag in dolgotrajen. V številnih prejšnjih poskusih so morali zelo natančno preverjati in potem s protokolom določiti kakovost in količino pridobljenih celic ter določiti optimalen čas za vnos presadka, ki spodbudi razvoj nevronov in izločanje dopamina – ne pa tudi sprožiti rast tumorjev. Slednje je namreč še vedno tveganje pri celičnem zdravljenju.

Že v preteklosti so bili opravljeni številni poskusi zdravljenja Parkinsonove bolezni pri živalskih modelih z embrionalnimi matičnimi celicami. Med drugim je znana raziskava na podganah, ki se je na začetku zdela obetavna, a se je pokazalo, da ni varna, saj je poskusno zdravljenje sprožilo rast tumorjev.

Reprogramirane celice uspešno opravile delo

Ob koncu omenjene obsežne raziskave, v kateri so primate prvič poskusno zdravili s človeškimi matičnimi celicami, so po dveh letih »z zadovoljstvom ugotovili, da so presajene reprogramirane matične celice uspešno in varno opravile svojo nalogo«. Obnovljeni nevroni so spodbudili ustrezno izločanje dopamina, pri poskusnih živalih so izginili oziroma so se občutno zmanjšali simptomi Parkinsonove bolezni.

Bolezni torej niso le blažili, kot je ustaljena praksa v humani medicini z levodopo, z globoko možgansko stimulacijo ali drugimi pristopi, temveč naj bi bil to začetek dejanskega zdravljenja. Predvsem pa je po besedah vodilnega raziskovalca Takahašija pomembno, da pri živalih ob tem načinu zdravljenja niso odkrili nastanka tumorjev.

S pridobljenimi izkušnjami, menijo, bodo lahko dosedanje protokole uporabili za pripravo takšnega načina zdravljenja v humani medicini. Prav tako so že oblikovali smernice za napredno zdravljenje, ki naj bi ga vključili v nacionalno zdravstveno zavarovanje.

Da so sodobne temeljne in klinične biomedicinske raziskave umeščene med prednostne, potrjujejo tudi poročila o pospešenem vlaganju v izobraževanje in infrastrukturo, kjer se je samo v zadnjih nekaj letih obseg aktivnosti na omenjeni univerzi, v pripadajoči klinični bolnišnici ter na inštitutih več kot potrojil. Različne raziskovalne skupine pa ob spoznanju, da postajajo vse bolj postarana družba, kjer utegne čez čas zmanjkati krvi za zdravljenje, razvijajo tudi postopke za razvoj umetne ‘rdeče življenjske tekočine’ in druge postopke naprednega zdravljenja.

Advertisements

Novoodkrite matične celice sposobne obnavljati hrustanec

Vir: Delo, 8.7.2017

Pri odkritju nove populacije matičnih celic, ki obetajo učinkovito zdravljenje osteoartroze, je sodelovala slovenska raziskovalka dr. Janja Zupan.

Ali bomo okvaro kolena v prihodnosti morda zdravili z nedavno odkritimi celicami? Ekipa znanstvenikov z univerze v Aberdeenu, v kateri je bila tudi slovenska raziskovalka dr. Janja Zupan, je odkrila novo populacijo matičnih celic, ki so sposobne obnavljati hrustanec. In ne le to. Po ugotovitvah raziskovalcev so celo sposobne tvoriti kolenski sklep na novo.

O dognanju so pred kratkim poročali v eni najuglednejših znanstvenih revij Nature Communications.

»Rezultati so zelo obetavni. Matične celice se že uporabljajo pri zdravljenju bolezni in poškodb kolenskih sklepov, tudi v Sloveniji. Identifikacija nove populacije matičnih celic z dokazano boljšo sposobnostjo regeneracije hrustanca v primerjavi z že znanimi populacijami bo vsekakor prispevala k napredku zdravljenja okvar kolenskih sklepov v prihodnosti,« navaja slovenska raziskovalka in soavtorica članka dr. Janja Zupan.

Po vrnitvi iz Škotske, kjer se je izpopolnjevala na aberdeenski univerzi, Zupanova spet dela na ljubljanski fakulteti za farmacijo, kot asistentka na katedri za klinično biokemijo.

»Nadaljnji izziv bo ugotoviti, kako lahko spodbudimo matične celice, ki so v kolenskem sklepu vsakega od nas, k regenerativnemu delovanju in ga čim dlje in čim bolje ohranimo,« je še dodala Zupanova.

koleno bolečina

Bomo končno obvladali osteoartrozo?

Če bo znanstvenikom to uspelo, bodo ljudje, ki trpijo zaradi obrabe kolenskih sklepov, čemur strokovno rečemo osteoartroza, morda imeli možnost celo pozdraviti svojo bolezen. Obraba sklepov je namreč napredujoča bolezen, ki jo s trenutnimi oblikami zdravljenja lahko le upočasnimo, ne pa ozdravimo.

Osteoartroza postopoma povzroči okorelost in izgubo gibljivosti sklepa, zaradi česar se bolnikom močno poslabša kakovost življenja. Bolniki trpijo zaradi bolečin in zmanjšane funkcionalne sposobnosti in sposobnosti za delo. Na žalost bolezen največkrat odkrijejo prepozno, ko je hrustanec že tako obrabljen in sklep tako prizadet, da ortopedi nimajo druge možnosti kot zamenjavo sklepa z umetnim.

Raziskovalna ekipa je po petih letih intenzivnega dela nad rezultati navdušena, sporočajo z ljubljanske fakultete za farmacijo.

Celice s spominom

Že razmeroma dolgo je sicer znano, da je sinovijska ovojnica, to je tanka vezivna membrana, ki obdaja naše sklepe, mesto, kjer so matične celice pri odraslih. Raziskovalna skupina iz Aberdeena pa je zdaj identificirala novo populacijo matičnih celic s sposobnostjo regeneracije hrustanca in celo tvorbe kolenskega sklepa na novo. Identificirali so tudi ključni protein yap, odgovoren za regulacijo teh celic.

»V bistvu se zdi, kot da imajo te nove celice neke vrste ‘spomin’ na čas zgodnjega razvoja, ko so formirale naš kolenski sklep, saj so sposobne na novo tvoriti ta sklep tudi v odrasli dobi,« so zapisali raziskovalci.

Upajo, da so zdaj korak bliže do svojega končnega cilja – najti nov način zdravljenja že v zgodnji fazi in morda tudi preprečiti razvoj osteoartroze.

Matične celice: upanje za ozdravitev okvar hrustanca

Vir: Delo, 11.4.2017 

Oče ameriške športne medicine, slavni ameriški ortoped James R. Andrews je pred kratkim izjavil, da je bil izum artroskopa v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja prvi veliki napredek v športni medicini. Drugi veliki napredek – zdravljenje z matičnimi celicami, pa se nam dogaja zdaj.

Matične celice so prve celice, ki jih tvori človeško telo in so predhodnice vseh celic. Imajo sposobnost, da se nenehno obnavljajo in se preobrazijo v tiste celice, ki telesu manjkajo. V ortopediji najbolj pogosto uporabljamo matične celice pri spremembah na mišicah, kitah, vezeh, kosteh in na hrustancu.

Zdravljenje z matičnimi celicami so pri poškodbah hrustanca med prvimi v Slovenji začeli izvajati tudi v centru za ortopedijo in športne poškodbe Artros. V zadnjih dveh letih so pomagali že več kot štiridesetim pacientom s spremembo hrustanca. V centru Artros se s problematiko hrustanca ukvarja več strokovnjakov, predvsem pa doc. dr. Mohsen Hussein, ki je uvedel postopek zdravljenja z matičnimi celicami. Doc. dr. Hussein pripoveduje: »Prvi rezultati so zelo spodbudni in so presegli začetna pričakovanja.

Šestinpetdesetletni gospod me je pred dvemi leti obiskal s poškodbo meniskusa, križne vezi in dvema hondralnima lezijama v kolenu, torej s poškodbo hrustanca na dveh mestih. Zdravljenje je potekalo tako, da sem najprej naredil artroskopijo kolena, čez tri mesece smo opravili zdravljenje z matičnimi celicami, še nekaj mesece kasneje pa sem opravil potrebno rekonstrukcijo sprednje križne vezi. Tako sem imel izjemno priložnost, da sem lahko dvakrat od blizu videl poškodbo hrustanca – pred terapijo z matičnimi celicami in po njej. Prijetno me je presenetilo, da sta v večjem delu poškodbi hrustanca bili že zaceljeni. Bolečine so po terapiji izginile, tako da se gospod ponovno aktivno ukvarja s športnimi aktivnostmi, kot sta golf in tenis.«

Doc. dr. Mohsen Hussein, specialist ortopedije iz Centra za ortopedijo in športne poškodbe Artros, kjer zdravljenje z matičnimi celicami izvajajo že dve leti in so vse od začetka vključeni v več študij o uspešnosti te metode.

Celoten postopek zdravljenja z matičnimi celicami se izvede v enem posegu. In sicer tako, da ortoped najprej v lokalni ali splošni anesteziji pacientu iz golenice ali dela medenice odvzame 30 do 50 mililitrov kostnega mozga. Kostni mozeg je namreč najbolj poznan vir mezenhimskih matičnih celic. Iz njega nato usposobljeno osebje matične celice obdela na poseben način, tako da nastane 3 do 10 mililitrov koncentriranega celičnega pripravka. Ta koncentrat ortoped na koncu injicira v sklep.

Za pacienta je zdravljenje enostavno, hitro in razmeroma neboleče. Za razliko od vseh ostalih metod zdravljenja hrustanca, je pri zdravljenju z matičnimi celicami potrebno samo eno vbrizganje, potem pa se matične celice same preobrazijo v hrustančne celice, obnavljajo in razmnožujejo same od sebe. Matične celice so prve celice, ki jih tvori človeško telo in so predhodnice vseh celic. Te celice imajo izjemno sposobnost samoobnavljanja in preobrazbe v katerokoli človeško celico – kožno, kostno, mišično, živčno, spolno, hrustančno in vse druge od približno dvesto tipov celic, ki tvorijo naše telo. Matične celice k rasti in razmnoževanju spodbujajo tudi ostale zrele celice, istočasno pa zavirajo programirano celično smrt, kamor se celice sicer usmerijo ob neugodnih razmerah v telesu.

Več študij kaže, da so matične celice poleg zdravljenja hrustanca, obetavne pri zdravljenju poškodb kit, mišic in kosti ne le v ortopediji ampak tudi v hematologiji, imunologiji, onkologiji in kardiologiji.

Po desetih letih uspešnega sodelovanja z uglednim prof. Fu-jem in drugimi strokovnjaki iz ZDA in Evrope, smo se v Artrosu na področju zdravljenja poškodb sprednje križne vezi ter po več odmevnih študijah, še posebej posvetili problematiki zdravljenja hrustanca, tako pri poškodbah pa tudi pri obrabah. Zato smo po večletni uporabi drugih metod, kot sta Orthokin in hialuronska kislina pričeli z zdravljenjem z matičnimi celicami. Trenutno izvajamo zahtevno študijo na področju zdravljenja hrustanca, ko smo v fazi uvedbe odvzema matičnih celic iz maščobnih tkiv.

Vir besedila in fotografij: http://www.delo.si/prosti-cas/zdravje/maticne-celice-upanje-za-ozdravitev-poskodb-hrustanca.html

Celično zdravljenje vnetnih bolezni

Celična terapija se uveljavlja kot zelo učinkovit način zdravljenja. S področja celične terapije je veliko slišati o matičnih celicah, vendar največje uspehe celičnega zdravljenja dosegajo v ZDA na področju imunoterapije raka s spremembo celic imunskega sistema pacientov. Spremenjene celice T (t.i. CAR-T) so pokazale izjemne uspehe pri zdravljenju oblik raka, ki so neodzivni na druge načine zdravljenja.

Uporaba celic za zdravljenje pa odpira še dodatne možnosti za ciljano, varno in nadzorovano zdravljenje preko vgradnje različnih načinov kontrole celic.

Raziskovalci Odseka za sintezno biologijo in imunologijo na Kemijskem inštitutu so spremenili človeške celice tako, da samostojno prepoznajo vnetne procese v telesu in začnejo proizvajati in izločati protivnetne proteine kot zdravilo.

V tem dosežku gre za celično terapijo, kjer v telo vstavijo kapsule s spremenjenimi celicami, ki začnejo izločati zdravilne proteine, šele ko pride do nastanka vnetja. Celice so v poroznih kapsulah zaščitene pred lastnim imunskim sistemom, tako da bi lahko uporabili enak tip celic za vse paciente, kar bi lahko povečalo dostopnost celičnega zdravljenja.

Preko poroznih kapsul lahko celice prejemajo hrano in ob aktivaciji izločajo terapevtske proteine, kot so protitelesa, ki nevtralizirajo vnetje, podobno kot biološka zdravila za zdravljenje vnetne črevesne bolezni. Celice, ki so jih razvili, bi lahko torej zaznale vnetje še preden bi se ga zavedal pacient ali zdravnik, kar je pomembno za zmanjšanje škodljivih posledic vnetja.

Delovanje celic lahko uravnavajo od zunaj preko kemijskega signala, npr. z vnosom določene spojine. Delovanje sistema so testirali tako na celičnih kulturah kot tudi v predkliničnih raziskavah na živalskem modelu vnetne črevesne bolezni, kjer so kapsule s celicami vstavljene v trebušno votlino preprečile poškodbe na črevesju.

celicno-zdravljenje

Prof. Roman Jerala, ki je projekt vodil pravi: »Gre za demonstracijo uporabe naprednih pristopov sintezne biologije v medicini, čeprav bo potrebnih še veliko izboljšav preden bo tak sistem dejansko uporaben za zdravljenje ljudi. Poglavitno zaslugo za ta dosežek ima dr. Anže Smole, naš nekdanji mladi raziskovalec, ki je zdaj v ZDA na podoktorskem usposabljanju na University of Pennsylvania, kjer raziskuje imunoterapijo raka v eni vodilnih skupin na tem področju. Upamo, da se čez nekaj let vrne z bogatimi izkušnjami. Lepo bi bilo, če bi do takrat izkoristili naše znanje in v sodelovanju z zdravniki slovenske paciente z limfomom že začeli zdraviti z imunoterapijo

Raziskava je trajala 4 leta, saj je bilo za pripravo spremenjenih celic potrebno uglasiti posamezne module, od senzorja, ki zaznava vnetje, ojačevalca, kombinacije terapevtskih proteinov in drugih eksperimentov, vključno z modeliranjem. Pri modeliranju je bil najpomembnejši prispevek Urbana Bezeljaka, ki je prav tako že v tujini, kjer opravlja doktorat na uglednem Institute of Science and Technology (IST) v Avstriji, ki je postal zaradi odlične znanosti in pogojev za delo magnet za talente iz celega sveta.

Vir.

Skrivnostno življenje matične celice

Raziskovanje molekularnih mehanizmov matičnih celic, še predvsem glede možnosti za njihovo uporabo v regenerativni medicini, je eno najbolj vznemirljivih področij sodobne biomedicine. To pa je bila tudi osrednja tema tridnevnega mednarodnega znanstvenega simpozija Molecular Life of Stem Cells, konec lanskega leta Ljubljani.

Na simpoziju o molekularnem življenju matičnih celic, enem največjih dogodkov znanstvene vede o življenju v zadnjem času, so svoje raziskave predstavili ugledni domači in tuji znanstveniki, ki se ukvarjajo z biologijo matičnih celic, biokemijo RNK ter sistemsko biologijo.

V primerjavi z verjetno bolj znano DNK – oznako za deoksiribonukleinsko kislino in znano dvojno vijačnico – je RNK kratica za ribonukleinsko kislino. To je biološki sistem v živi celici, ki pomaga nadzirati, kateri proteini nastajajo ter kako in koliko delujejo. Raziskave tega so nujne za boljše razumevanje številnih zapletenih procesov pri normalnem razvoju in delovanju matičnih in vseh drugih celic, predvsem pa za zdravljenje mnogih, zdaj še neozdravljivih genskih in nevrodegenerativnih bolezni.

DNA molecules

Veliki pok človeškega razvoja

»Intenzivno raziskujemo vprašanje velikega poka našega razvoja od trenutka, ko smo bili embrionalna matična celica, do odraslega organizma, kjer prav tako najdemo matične celice v skoraj vsakem organu, jih spremenimo v katerokoli drugo celico in pričakujemo, da jih bomo nekoč uspešno uporabljali za zdravljenje,« pripoveduje dr. Miha Modic, slovenski znanstvenik mlajše generacije, ki se ukvarja z raziskovanjem na Nemškem nacionalnem raziskovalnem centru za zdravje in okolje v Münchnu, kjer je tudi predsednik Kluba RNA.

V tem klubu organizirajo mesečna strokovna tematska srečevanja ljudi, ki se ukvarjajo z regulacijo RNK v münchenski regiji, povezani pa so tudi s kolegi v stroki drugod na Bavarskem. Družijo jih torej znanstvena radovednost, veselje do raziskovanja in širjenje znanja. Prav s tem ciljem so v Klubu RNK organizirali tudi omenjeno letno znanstveno konferenco v Ljubljani, ki je pritegnila več kot 400 mladih z različnih fakultet in drugih raziskovalnih institucij, med njimi okoli 140 iz tujine.

Predvsem za študente in mlajše raziskovalce so bile zanimive delavnice o znanstvenem pisanju, bioinformatiki, podatkovnem rudarjenju, modernem sekvenciranju in genomskem inženirstvu. Vsebini omenjenega znanstvenega srečanja in svetovno uveljavljenim predavateljem pa je namenjena tudi posebna tematska izdaja revije Stem Cell Research.

Kaj so matične celice?

Obetavna molekularna biologija

Sogovornik Miha Modic je na ljubljanski univerzi študiral pravo in biotehnologijo. Ko je ugotovil, da je München znan tudi kot »evropska prestolnica patentnega prava«, se je odločil za nadaljevanje študija na Bavarskem. Vendar je pozneje vseeno pretehtala odločitev za molekularno biologijo. Temu področju se je posvetil tudi v svojem doktoratu in raziskovalnemu delu na Inštitutu za humane matične celice, ki je del nemškega nacionalnega raziskovalnega centra za zdravje in okolje.

Gre za veliko raziskovalno institucijo, ki zaposluje približno 3000 ljudi in ima tudi obetavne razvojne možnosti. Kot pripoveduje, so namreč na Bavarskem že pred desetletji veliko vlagali v znanost in se odločali za dolgoročne razvojne strategije. Ocenjuje, da se tako samo v Münchnu z znanstvenim in raziskovalnim delom ukvarja približno 70.000 ljudi.

Načrtujejo tudi nove naložbe, saj prav v tem času gradijo tri velike inštitute, kjer se bodo prav tako ukvarjali z raziskovanjem matičnih celic, translacijsko medicino in razvijali druge raziskovalne aktivnosti. Razumljivo je, da v takšnih raziskovalnih inštitutih sodelujejo znanstveniki in raziskovalci z vsega sveta, med njimi tudi iz Slovenije.

Študij dober, prakse premalo

Tako se potrjuje, da z univerzitetnim študijem mladi v Sloveniji pridobijo veliko znanja in se, vsaj najboljši med njimi, hitro vključijo v tuje raziskovalno okolje. Žal pa imajo doma med študijem premalo možnosti za raziskovalno delo.

»Če se šele med magistrskim študijem prvič srečajo z laboratorijskim raziskovalnim delom, je to zelo pozno,« pravi Miha Modic. Kot dodaja, si zato tisti, ki že imajo veliko izkušenj v tujini, prizadevajo iskati štipendije, druge vire financiranja in odpirati vrata priznanih laboratorijev v tujini tudi za slovenske študente in mlade raziskovalce.

Že več let tako uspešno povezuje mlade iz Slovenije in jim omogoča pridobivanje dragocenih strokovnih izkušenj na raziskovalnih inštitutih v Veliki Britaniji priznani slovenski znanstvenik dr. Jernej Ule, zelo iskan predavatelj tudi na tokratni konferenci.

Številni od slovenskih mladih raziskovalcev, ki so pridobivali izkušnje v njegovih laboratorijih na Cambridgeu oziroma v Londonu, so se pozneje tudi sami uveljavili na svojih področjih, hkrati pa po Uletovem zgledu pomagajo drugim mladim.

Kardiomiociti, nevroni, beta celice …

Med njimi je tudi Miha Modic. V pogovoru o sodobnih dosežkih na različnih ravneh raziskovanja matičnih celic spomni, da je bil v slabih dveh desetletjih, odkar so jih prvič izolirali pri odraslih, dosežen velik napredek. Strokovnjaki že zelo dobro razumejo poti in načine, kako matična celica ohranja sposobnost za neomejeno pomnoževanje, kako signalne poti prispevajo k njihovi diferenciaciji. Zato je zdaj mogoče pridobiti čiste kulture nevronov, kardiomiocitov ali, denimo, diferencirati matične celice v funkcionalne beta celice; to bi lahko revolucionarno izboljšalo zdravljenje sladkorne bolezni.

raziskovalec

 

Obetavne se zdijo raziskave z nevralnimi matičnimi celicami, s čimer se na omenjenem münchenskem inštitutu ukvarja slovenska raziskovalka Tjaša Lepko. V laboratorijskih razmerah in na mišjih modelnih organizmih iz astrocitov in drugih celic, ki nastajajo na mestu poškodbe možganov pridobiva funkcionalne nevrone. Če bodo v kulturi vzgojene nevronske celice oblikovale tudi sinapse, bi to lahko odprlo težko pričakovano možnost zdravljenja centralnega živčnega sistema.

Vendar morajo biti strokovnjaki v napovedih previdni. Po besedah Mihe Modica kljub vsemu napredku na tem velikem področju sistemske biologije, kopičenju novih podatkov, ki jih omogočajo nova znanja, oprema in sodobna raziskovalna orodja, še marsičesa ne vedo in ne razumejo. Zato pa se, dodaja, še tesneje povezujejo z drugimi strokovnjaki, predvsem bioinformatiki – v Sloveniji s skupino okoli Tomaža Turka na ljubljanski fakulteti za računalništvo. Organizirajo tudi različne tematske delavnice, kot so jih na tokratni znanstveni konferenci, in druge načine širokega interdisciplinarnega strokovnega sodelovanja.

Vir

Starejši bolniki se lahko zdravijo z matičnimi celicami

Leta 2010 so 62-letni gospe Kennicott iz Ottawe v Kanadi diagnosticirali akutno mieloidno levkemijo. Pred 10 leti bi gospo smatrali prestaro za transplantacijo matičnih celic za zdravljenje raka in možnosti za preživetje bi bile izredno majhne.

Gospa Kennicott ima sedaj 65 let in še vedno živi, saj je februarja 2011 prestala transplantacijo z matičnimi celicami v Centru za zdravljenje raka na Univerzi v Kansasu, ZDA. Inštitut sedaj sprejema paciente v 60, 70 in celo 80 letu starosti, saj so raziskave pokazale, da je transplantacija z matičnimi celicami mogoča tudi za starejše osebe.

ku_stem-cell_translplants_t640

»Pred tem je veljalo, da je kemoterapija in sevanje pred transplantacijo matičnih celic nepriporočljiva za starejše osebe zaradi možnosti komplikacij in slabšega imunskega sistema, čeprav se nekatere krvne bolezni kot je akutna mieloidna levkemija pogosteje pojavljajo pri starejših osebah,« je dejal dr. McGuirk, zdravstveni direktor programa za transplantacije Univerze v Kansasu.

Leta 2000 so zdravniki iz Univerze našli način, da se izvajajo bolj varne transplantacije matičnih celic pri zdravljenju raka, brez intenzivnih terapij. Uporabljajo darovane matične celice za krepitev in spodbujanje imunskega sistema pri eliminaciji rakastih celic.

Center za zdravljenje raka Univerza v Kansasu ravno tako omogoča transplantacijo matičnih celic iz popkovnične krvi, ki jo pridobivanjo od darovanih vzorcev. Takšno terapijo je prejela gospa Kennicott, ki je tri leta kasneje še vedno zdrava.

Center za zdravljenje raka Univerza v Kansasu sedaj standardno obravnava paciente, ki so starejši od 60 let. Zadnji je imel 73 let. Dr. McGuirck upa, da se bo povečalo število zdravljenj starejših oseb potem, ko bodo objavljeni rezultati študije na letošnji konferenci o zdravljenju bolnikov starejših od 70 let s transplantacijo matičnih celic.

»Na žalost dosti zdravnikov ne razmišlja o možnostih zdravljenja starejših ljudi s to metodo,« je dejal dr. McGuirck, »vendar pa se javnost in zdravstvena stroka čedalje bolj izobražuje in kmalu bo postalo praksa, da se krvne bolezni pri starejših ljudeh zdravi in se jim omogoči nadaljevanje življenja s svojimi vnuki.«

Vir.

Zdravljenje živali z matičnimi celicami zelo učinkovito

Določena bolezenska stanja živali lahko zdravimo s protibolečinsko terapijo, z operacijo, lahko pa se odločimo tudi za zdravljenje z matičnimi celicami.

“O samih matičnih celicah več govorimo zadnjih 20 let, dejansko od odkritja človeških embrionalnih matičnih celic, čeprav matične celice poznamo že dlje časa. Pri presaditvah kostnega mozga, ki ga vsi poznamo pri zdravljenju levkemije, gre za presaditev matičnih celic. To se izvaja že več kot 60 let,” je dejal prof. dr. Gregor Majdič, strokovni direktor pri Animacelu, kjer že pet let z matičnimi celicami zdravijo pse in konje.

matične celice živali

Od nekaj tisoč do nekaj milijonov matičnih celic

Z matičnimi celicami zdravijo poškodbe sklepov, vnetje hrustanca, pri konjih pa zelo pogosto tudi poškodbe tetiv. Možnosti zdravljenja s tovrstnimi celicami so pravzaprav neomejene. Postopek pridobivanja matičnih celic je razmeroma enostaven. Psu ali konju veterinar na svoji kliniki vzame majhen, za pol čajne žličke velik košček maščobe. “V laboratoriju nato vzgojimo celice v 10-14 dneh. Iz nekaj tisoč naredimo nekaj milijonov celic, ki jih potem pošljemo nazaj veterinarju. Ta jih vbrizga neposredno v poškodovano mesto, v sklep ali tetivo,” je pojasnil dr. Majdič.

Matične celice kot zelo dobra rešitev

Z matičnimi celicami najpogosteje zdravijo osteoartritis. Gre za bolezen, ki nastane zaradi odmiranja celic v sklepu. Odmiranje povzroča določeno vnetje, iz tega se razvije bolečina – in ker je to kronična bolezen, vodi do tega, da čez nekaj let pes ni več sposoben hoditi, je povedal direktor Animacela Luka Mohorič in poudaril, da se bolezen podobno razvije tudi pri konjih. “Takrat se lastnik spoprime s tem, da zaenkrat nima neke konkretne rešitve. Lahko se obrne na veterinarja, ki mu ponudi protibolečinsko terapijo, ki pa bolečino samo maskira kot simptom. Bolezen, ki je v ozadju, pa napreduje. Druga stvar, ki se da narediti, pa je operacija, ko res pride do zadnjega stadija. Operacija je na neki način saniranje težave, a za seboj povleče tudi druge stvari: dolgotrajno rehabilitacijo. Tu so celice kot ena zelo dobra rešitev, ker z enkratno aplikacijo v začetnem stadiju bolezni lahko dosežemo veliko. Vnetje lahko ustavimo in na račun tega žival tudi hitro in dobro okreva,” je še dodal Mohorič.

National Zoological Museum Of China

 

Rezultati vidni po dveh mesecih, lahko že prej

Napredek seveda ni viden takoj, prvi rezultati se vidijo po približno dveh mesecih zdravljenja. “Velikokrat pa dobimo klice od lastnikov že prej, že po kakšnih dveh tednih, in nam poročajo o znatnem izboljšanju. Izboljšanje, ki ga opazijo lastniki, je to, da živali hodijo na dolge sprehode, da se ne upirajo, ko se gre ven in da ne čutijo bolečin, ki so jih čutile ob vstajanju. Pozneje, po kakšnih šestih ali osmih mesecih, pa vidimo dolgotrajnejše učinke, ker te celice v sklepu začnejo uravnavati svoje okolje. Ti učinki trajajo tudi štiri ali več let,” je pojasnil Mohorič in o dostopu tovrstnega zdravljenja že dodal: “V Sloveniji sodelujemo že z večino veterinarjev, ki opravljajo tovrstne posege. Ko pridejo do veterinarja, jim ta postavi diagnozo, skupaj z veterinarjem se lastnik odloči za zdravljenje, takrat se nas pokliče. Veterinar najbolje ve, v katerem trenutku je to primerno izvesti, v sodelovanju z nami in z našim posvetovanjem lahko oblikujemo zdravljenje, ki je zelo učinkovito.

Vir